Z vse tiste, ki ne veste; govori se o Half - Life 2: Episode Two(igri valjda), ki je nemalo časa nazaj prispela na tržičše. No in ker sem v zadnjih dveh mesecih ratal aktiven gejmer, pa glede na to da zadnje čase nič pametnega ne napišem (beri: nič), bi blo fajn kakšno tako zadevšno objavt.

Logično je, da se špil seveda začne tam, kjer se je prejšnji del končal (tukej gre za neke sorte trilogijo). Zbudiš se v ruševinah vlaka, s katerim si pobegnil iz City 17 seveda samo z Gravity gunom v rokah. Špil se začne razvijati dokaj hitro. Še preden dobro začneš z vsem skupaj, se že znajdeš z mitraljezom v dlaneh (in škatlo v kateri je neomejeno streliva) v prvi strelski akciji, ki se ne more primerjati z akcijami iz prejšnjih delov.

Igra je sestavljena iz 6ih poglavij (približno toliko dolgih, da sem špil obrnil v pičlih 5ih urah ( ampak je bilo vseeeno vredno), v vsakem se pa znajdeš v kočljivih situacijah, ki ob mirni roki in ostrem očesu postanejo svinjsko zabavne

Nekako tako se prebijaš skozi razne rudnike, naravo, gnezdo od unih zadev k skačejo pa letajo pa te pikajo al neki (ne morm se spomnt kako se jim reče, ker sem preveč gledal Alyx, ki so jo razvijalci naredili direktno po mojem okusu) dokler ne pridemo do zadnjega chaptra, kjer igra “malo” pretirava z gigantskimi tripodi, ampak se vsseno potrudiš, ker veš da je konec blizu in te zanima kako se konča.

No kako se konča vam ne bom izdal, da ne bo kdo rekel da spojlam.

Druga stvar, ki se pa dobi zraven Orange box-a™ je pa Portal. Ni ravno neko čudo, je pa sila zabavna, ker je treba malo razmišljat, da se prebiješ do konca. Sicer gre pa za igro, v kateri imaš orožje s katerim v stenah delaš portale in skozi njih “prečkaš reko brez mostu.”

Slaba stran je edino, da se vse skupaj konča pa kakih 3h urah. Zgleda da je bla igra narejena za počasnejše od mene….

Ko obrneš se ti odprejo isti leveli, sam da so mal drgač narjeni in v večini primerov tut težje za končat. Sprobajte sami.

To je pa zaenkrat vse. Naslednjič bom pisal o igri Bioshock, ker se mi danes ne da.

Danes, ko sem se po gužvi vozil od Mengša proti Ljubljani, mi je dalo misliti. Ko sem pred dnem ali dvema gledal 2. del 3tje sezone Prison Breaka, se mi je posvetilo, da je Wentworth Miller (a.k.a. Michael Scofield - kar verjetno vsi veste in mi niti ne bi bilo potrbno napisati) pravzaprav novi MacGyver.

Skozi vse sezone namreč tip uporablja razne “blesave” pripomočke, da se reši iz določenih situacij. Prav tako kot Jacku O’Neilu tudi Michaelu vse uspe iz prve… Čeprav njega za razliko od MacGyverja jeb*jo neke višje sile, ki mu uničijo plan, pa čeprav je kontrapcija uspela.

Žal se ne spomnim vseh pizdarij, ki jih je Šelvreden ušpičil, ampak če si pogledate del ali dva, boste opazili podobnost.

Če slučajno večina teh podobnosti ne opazi, sem pa verjetno zblojen še od včerajšnje solo aerobike in nič od zgoraj naštetega ni res, ampak je samo plod moje domišljije.

Nekoč je živel tip, ki je bil slep od rojstva. Valjda se je navadu na svoje “temno” življenje, dokler ni nekoč v časopisu prebral (časopis je bil napisan v breilejevi (a se tko napiše?) pisavi ali mu ga je pa nekdo prebral, niti ni važno), da so se zdravniki naučili, kako njegov tip slepote pozdraviti. In se tip pač odloči, da bo šel sprobat, saj tako ali tako ni mel česa izgubiti.

Ker je bil slep, je seveda odšel z vlakom. Vlak ga je od doma do kraja, kjer je bila bolnišnica pripeljal v nekaj urah.

Tip pride v bolnišnico, se naroči, preden so ga operirali, so ga še nekaj časa pustili na opazovanju.

Operacija je seveda uspela sto procentno, tip je videl vse. nekaj ur po operaciji so ga še zadržali, da so videli da je z njim vse vredu in da se je navadil malo gledati.

Ta tip je potem odšel domov, prav tako z vlakom.

TODA!

Po nekaj vožnje, ga je sprevodnik našel v svojem kupeju mrtvega (ni važno a se je ustrelil, a se je obesil), važno je da vemo da je naredil samomor.

In vprašanje je: Zakaj?

Začetek

Vse se je začelo nekega petkovega popoldneva. No ja… Ne vem če bi tistemu takrat lahko rekel popoldnan… Bila je zima in tema se je že spuščala nad tisto relativno majhno mesto, v katerem živim, Ljubljano. Kot vsak normalen človek, sem si zaželel spiti kakšno močno pijačo z ledom ali znancem, ki bi ga zagotovo srečal nekje v centru. Takrat se je začelo.

    Nisem imel ničesar. Hodil sem od lokala do lokala, iskal družbo, ki bi mi pomagala narediti večer lepši, vendar nikjer ni bilo nikogar. Nikjer. Vse je bilo prazno. Ulice, lokali, stanovanja, vsi so bili zaradi vpliva nekega meni neznanega dejavnika prazni. Nikjer žive duše. Ljudje so izginili. Nisem vedel kam. Tako sem hodil sem in tja v upanju da nekje nekdo še živi, obstaja. Slšal sem piš vetra, troblje zaletenih avtomobilov, iz katerih je so izginili vsi, mobilne telefone…. Slišal sem vse, a hkrati nič. Nič ni obstajalo.

    Naenkrat so ulice postajale vedno temnejše, svetloba je počasi zapuščala ta svet, ki je bil zdaj že tako grdo prazen. Postajalo je temno. Nisem videl nič več, razen male bele pike nekje v daljavi. Kolikor sem se uspel zazreti po tisti neprijetni črnini, je bila tista pika edini vir svetlobe. Vendar nisem hodil proti njej. Obrnil sm se stran in odtaval v temo.

Nadaljevanje

Ni minilo dolgo, že sem se rahlo omotičen in popolnoma izmučen zbudil v svoji postelji. Spet tiste sanje. Vsak večer eno in isto. A mi kdo hoče nekaj povedati? Na tak način? Nisem niti hotel poslušati.

    Bil je lep dan. Sicer tak, kot vsi ostali, ampak čutil sem, da je nekaj drugega v zraku. Mogoče sem bil pa le srečen, da moje sanje niso resnične, in da je tam zunaj še svetloba. Vrvež na cestah v ponedeljkovem jutru. Besede mimoidočih so se prepletavale med sabo in se počasi tlačile skozi odprto okno moje spalnice. Čas je, da vstanem. Tako živahno je šele pozno dopoldne. Sonce je že visoko na nebu.

    Vsakodnevna rutina pred mano. Vstanem, ne pospravim postelje, oblečem že dolgo neoprane hlače, ki po nekem čudnem naklučju še zmeraj zgledajo čiste. Odpravim se proti kuhiji, odprem hladilnik, vzamem ven liter mleka, nekaj paštete… Zaprem hladilnik, odprem omaro kjer je kruh, položim ga na mizo. Jém. Pojém, umivam si zobe. Počasi zapuščam stanovanje. Z drugačnim namenom kot vsak drug dan. Danes ne grem po rutini. Zato je ta dan poseben.

Ni še konec.

Spet hodim po cesti. Le da je sedaj dan. In da povsod so ljudje. In ni tokrat nič gnilega v deželi kranjski. Navaden dan, ki naj bi danes imel pridih “posebnega”. Spet sem se izmuznil šihtu z tistim tipinčnim:”žena je morala na ultrazvok”. Žena ni noseča. Niti je še nimam. Je pa dober izgovor. Tako sem se spet sprehajal po Ljubljani, od lokala do lokala. Tokrat je celo obstajalo nekaj ljudi, ki so bili pripravljeni podariti nekaj minut svojega časa druženju z mano. Pa tisti dan nisem bil zanimiv. Enkrat za spremembo.

    Nekako verjamem v usodo. Kar je namenjeno da se zgodi, naj se zgodi. Če mi je bilo namenjeno tisti celi dan hoditi po kofetkih in krasti dragocen čas dobrim prijateljem, je bilo tako pač namenjeno. Nisem se predajal usodi. Vedel sem, kaj se bo zgodilo. Na to sem se požvižgal. Če naj bi tako bilo, pa naj bo.

    Tiste kavice so se proti lepem poletnem večeru spremenile v pivo. In še eno. In potem še eno. Spet sem si lagal. “Grem na en pir.” “Sam še to spijem pa grem….” Sicer si pa tako laže velika večina ljudi, ki jih poznam.Pa jim je vseeno če si lažejo. Včasih je lepo razvleči tisto eno pivo v večurno druženje… Da ti misliti. Prebudi tisti del možgan, ki v treznem stanju počivajo. Dejansko lahko ugotoviš smisel življenja. Samo bi alkotest v tistem trenutku pokazal nekaj promilov preveč in bi bil po zakonu verjetno že klinično mrtev. Nikoli ne veš.
    Tisti lep dan, kasneje večer, se je spet prelevil v eno in isto sranje, ki ga prebavljam že več al manj vse življenje. Nič ni bilo drugače. Prišel sem domov. Zaspal. Sanjal. Kaj le…

Nič jasno

Vedar so imele sanje za razliko od dneva, ki naj bi danes bil drugačen, dejasnko neko drugačno strukturo, nek drugačen razplet dogodkov.

    Spet prazne ulice, zaleteni avtomobili, nikjer žive duše. Vendar je vse postajalo svetlo. Vedno svetleje. Veliko bele svetlobe. povsod. Razen črne pike v daljavi. Nateg. Šel sem v belino.

    Zbudil sem se zgodaj zjutraj. Še pred zoro. Vsake toliko se je mimo pripeljal avto. Nobenega človeškega glasu. Prezgodaj da bi kdo bil zunaj. Pa čeprav je bil zunaj res svež zrak. Dobil sem nek čuden občutek. Da so vse skupaj le sanje. Spet drugačne. Tokrat popolnoma drugačne. Nič se ni povezovalo s prejšnjimi. Čudno. Nekdo mi hoče nekaj povedati. Pa ne vem kdo. Ne vem zakaj, ne vem kaj. Ne vem niti če je pomembno. Morda je. Požvižgam se in zaspim nazaj. Sanje v sanjah. Ali pa ne. Vseeno se je zdelo dokaj resnično. Nisem več vedal kaj je in kaj ni.

Popolnoma zmedeno. Tako kot vi v tem trenutki. Vi, ki to berete, da ne bo pomote. Vprašanje če berete, ker niti ne vem a je bilo res, ali le sanje, da sem to objavil. Morda pa so sanje resničnost in resničnost sanje. Črno belo in belo črno. Jing jang in jang jing. Obrat v energiji. A je jug še zmeraj tam kjer je bil? Si je kdo naredil zapiske? Vse je čudno. Ni več tako kot je bilo. Vem, pa čeprav ne morem dokazati. Tako kot še mnogo drugih stvari v mojem bednem življenju. Saj veste: “Tako to je, in zmeraj bo.”

Za tiste, ki ne veste: delam v podjetju, ki se ukvarja s prodajo avtomobilov. Sam sem sicer zadolžen za opremljanje, pranje, monitranje avtoradiev v ter prestavljanje kombiniranih vozil po dvorišču. Vendar kot pravi Karma: “Dobre stvari delaj in dobro se ti bo povrnilo (žal obstaja tudi “slabo - slabo” verzija, ampak o tem kdaj drugič)”, sem tudi sam na vsake kvatre vtaknil nos tja, kamor mi ne bi bilo treba, pa je vseeno bilo zaželjeno in tako prišel do nekaj vez in poznanstev na svoji firmi. Po domače bi temu rekli lezenje v rit.

Tako sem tu pa tam malo pomagal, dokler me ni nek zaposlen, ki je na lestvici “Jaz imam večjo plačo kot ti” nekje 7 stopničk pred mano, opazil, videl da imam čas in porabil za koristno delo. To je bilo to.

Odpeljala sva se do neke stranke, ki je imela “rahlo opraskan” avto, češ da bom jaz odpeljal ta avto na servis. Bil sem prepričan, da je to tisti ML 320, ki proti moji ljubezni nima za burek. Ampak ne. Takrat so se mi uresničile sanje. Stal je tam, mirujoč, srebrno je odseval popačeno sliko nadstreška nad njim. CL 500.

Najprej sem se seveda bal tega avtomobila. Vsi vemo, da za povprečnega študenta 384 konjev in cca. 160 tisoč ojrov ni ravno “majhen zalogaj”. Ampak ko sem bil enkrat not…. Bilo je lepše kot vse do tedaj.

Oblika, linije, dodatna oprema,…. Adijo pamet. Elektronsko nastavljivih sedežev, night visiona (ki med drugim omogoča 120 metrov pogleda v megli), radarja (avto pač bremza, če se na tvoji poti pojavi ovira), kamere za vzvratno vožnjo (na enkrančku so se narisale tudi krivulje, po katerih je avto peljal (odvisno od vrtenja volana)) pomoje sploh ni potrebno omeniti. Najboljše pri vsem tem je bila zadeva (ki ne vem kako se ji reče…), ki je ob obratu volana v desno z zrakom napolnila levi bok sedeža, da te je v vsakem ovinku obdržalo popolnoma pri miru. Kako so me določeni ljudje gledali med vožnjo po tisth parih ljubljanskih ulicah…. Občutek je bil orgazmičen.

Če/Ko bom nekoč imel denar, mi ljubezen ne uide… Do takrat pa ostaja moj Renault 19, ki pa pomoje še zmeraj premaga večino avtomobilov v dirki čez ležeče policaje.

V končni fazi: tudi to je nekaj.

In kaj je novega? Popolnoma nič. Razen da sem si nabavil nov kalkulator in kar konkretno mečem čas (ki je marsikdaj zlata vreden) čez okno, ko obračam tiste tipične prvoosebne streljačine, ki ti kdaj pa kdaj poženejo tudi adrenalin po žilah. Čeprav se to redko zgodi. Potem je staro tudi to, da še zmeraj vztrajam na istem delovnem mestu (to je že rekord med mojimi rekordi), da tako kot lani tudi letos nisem bil na dopustu in da nisem spoznal nikogar novega in zabavnega. Razen mayozi, ki je še ne poznam tako dobro, da bi lahko rekel da jo dobro poznam.

Ponedeljek… Eh bomo že

V dandanašnjih časih se pojavljajo razni stroški, ki nas, uboge študente, oberejo še za tistih nekaj evrov, ki jih premoremo.

Na današnji dan, 23.6.2007, mi je ob (seveda) preglasnemu poslušanju glasbe v avtomobilu in posledično ob prevelikem toku, ki ga je ojačevalec potreboval za izdahljaje tistih dokaj močnih basov, samomor naredil alternator. Za tiste, ki ne veste - generator, ki poskrbi da se akumulator ne izprazni kadar je mašina prižgana.

Vkolikor se bom hotel s svojim avtomobilom še naprej prevažati, bom seveda potreboval tistih “nekaj” evrov. Nekako upam da jih nebo več kot 400, saj bi mi prav prišel tudi nov kalkulator, ki ga planiram nabavit že kar lep čas.

Torej. Če kdo ve, koliko bom moral odšteti za nov alternator za 19. renault, naj mi prosim sporoči, da se bom lahko psihično pripravil na še en udarec, ki mi ga je namenila usoda. Lahko mi pa kdo podari ałternator - malo rabljen, kot nov….

Hvala!

Ampak v vsem dobrem je tudi nekaj slabega, in čeprav se podarjenemu konju ne gleda v zobe, ravno tja gledam že 2 dni.

-avtomobil nima klime (sej ne da se prtožujem, ampak vsi vemo, kakšna so poletja zadnje čase)

-pokvarjeno je desno ogledalo, ki se ga da usmeriti le v tla in rahlo desno (dobro, vsaj vidim kako daleč je do robnika)

-zdi se mi, da je danes na poti v Grosuplje odpadla antena.

-prav tako se mi je danes prižgala lučka, ki mi je na relativno miren način povedala, da z zračno blazino ni vse vredu

-poizkusil sem pomiti sprednje steklo, ampak se je izkazalo za slabo odločitev, ker je bila samo desna stran šipe normalno pregledna

in da vse skupaj še zaključimo… To ni avtomobil, ampak samo pol avtomobila. Smart

Ampak bomo preživeli. Dobro, da je sodelavec na dopustu in mu zaenkrat še ni treba trpeti vsega tega… blagor enim.