Več vzameš, več imaš!

Zgodba gre pa nekako takole:

Nekoč je živel tip, ki je bil slep od rojstva. Valjda se je navadu na svoje “temno” življenje, dokler ni nekoč v časopisu prebral (časopis je bil napisan v breilejevi (a se tko napiše?) pisavi ali mu ga je pa nekdo prebral, niti ni važno), da so se zdravniki naučili, kako njegov tip slepote pozdraviti. In se tip pač odloči, da bo šel sprobat, saj tako ali tako ni mel česa izgubiti.

Ker je bil slep, je seveda odšel z vlakom. Vlak ga je od doma do kraja, kjer je bila bolnišnica pripeljal v nekaj urah.

Tip pride v bolnišnico, se naroči, preden so ga operirali, so ga še nekaj časa pustili na opazovanju.

Operacija je seveda uspela sto procentno, tip je videl vse. nekaj ur po operaciji so ga še zadržali, da so videli da je z njim vse vredu in da se je navadil malo gledati.

Ta tip je potem odšel domov, prav tako z vlakom.

TODA!

Po nekaj vožnje, ga je sprevodnik našel v svojem kupeju mrtvega (ni važno a se je ustrelil, a se je obesil), važno je da vemo da je naredil samomor.

In vprašanje je: Zakaj?

14 komentarjev

Je ful kul.

Za tiste, ki ne veste: delam v podjetju, ki se ukvarja s prodajo avtomobilov. Sam sem sicer zadolžen za opremljanje, pranje, monitranje avtoradiev v ter prestavljanje kombiniranih vozil po dvorišču. Vendar kot pravi Karma: “Dobre stvari delaj in dobro se ti bo povrnilo (žal obstaja tudi “slabo - slabo” verzija, ampak o tem kdaj drugič)”, sem tudi sam na vsake kvatre vtaknil nos tja, kamor mi ne bi bilo treba, pa je vseeno bilo zaželjeno in tako prišel do nekaj vez in poznanstev na svoji firmi. Po domače bi temu rekli lezenje v rit.

Tako sem tu pa tam malo pomagal, dokler me ni nek zaposlen, ki je na lestvici “Jaz imam večjo plačo kot ti” nekje 7 stopničk pred mano, opazil, videl da imam čas in porabil za koristno delo. To je bilo to.

Odpeljala sva se do neke stranke, ki je imela “rahlo opraskan” avto, češ da bom jaz odpeljal ta avto na servis. Bil sem prepričan, da je to tisti ML 320, ki proti moji ljubezni nima za burek. Ampak ne. Takrat so se mi uresničile sanje. Stal je tam, mirujoč, srebrno je odseval popačeno sliko nadstreška nad njim. CL 500.

Najprej sem se seveda bal tega avtomobila. Vsi vemo, da za povprečnega študenta 384 konjev in cca. 160 tisoč ojrov ni ravno “majhen zalogaj”. Ampak ko sem bil enkrat not…. Bilo je lepše kot vse do tedaj.

Oblika, linije, dodatna oprema,…. Adijo pamet. Elektronsko nastavljivih sedežev, night visiona (ki med drugim omogoča 120 metrov pogleda v megli), radarja (avto pač bremza, če se na tvoji poti pojavi ovira), kamere za vzvratno vožnjo (na enkrančku so se narisale tudi krivulje, po katerih je avto peljal (odvisno od vrtenja volana)) pomoje sploh ni potrebno omeniti. Najboljše pri vsem tem je bila zadeva (ki ne vem kako se ji reče…), ki je ob obratu volana v desno z zrakom napolnila levi bok sedeža, da te je v vsakem ovinku obdržalo popolnoma pri miru. Kako so me določeni ljudje gledali med vožnjo po tisth parih ljubljanskih ulicah…. Občutek je bil orgazmičen.

Če/Ko bom nekoč imel denar, mi ljubezen ne uide… Do takrat pa ostaja moj Renault 19, ki pa pomoje še zmeraj premaga večino avtomobilov v dirki čez ležeče policaje.

V končni fazi: tudi to je nekaj.

1 komentar

Kakšen le? Tisti ki zaznamuje začetek tedna, in hrati pove, da je do vikenda še 5 dni. Hvala bogu se je začelo že pred 6imi urami in pol. To pomeni da bom moral zdržati le še 2 uri. Sicer pa nič novega. Po dolgem času (čas je v tem primeru relativen) sem se spet spravil poiskati geslo za ta blog in se odločil nekaj objaviti.

In kaj je novega? Popolnoma nič. Razen da sem si nabavil nov kalkulator in kar konkretno mečem čas (ki je marsikdaj zlata vreden) čez okno, ko obračam tiste tipične prvoosebne streljačine, ki ti kdaj pa kdaj poženejo tudi adrenalin po žilah. Čeprav se to redko zgodi. Potem je staro tudi to, da še zmeraj vztrajam na istem delovnem mestu (to je že rekord med mojimi rekordi), da tako kot lani tudi letos nisem bil na dopustu in da nisem spoznal nikogar novega in zabavnega. Razen mayozi, ki je še ne poznam tako dobro, da bi lahko rekel da jo dobro poznam.

Ponedeljek… Eh bomo že

Brez komentarjev

Dober Večer in lepo pozdravljeni prav vsi!

Bilo je nekega lepega popoldneva, ko še nisem znal, kje je se v tem t.i. “Grafičnem urejevalniku” zmanjša presledek med vrsticami.

To je torej začetek, konec boste pa verjetno čakali kar lep čas.

Najboljše želje, Maki.

Ps.: To je tesno sporočilo. Ne jemljite ga preveč resno.

1 komentar