Ta besedila so nastala pred približno enim letom, ko še nisem vedel, kaj naj v življenju počnem.
Začetek
Vse se je začelo nekega petkovega popoldneva. No ja… Ne vem če bi tistemu takrat lahko rekel popoldnan… Bila je zima in tema se je že spuščala nad tisto relativno majhno mesto, v katerem živim, Ljubljano. Kot vsak normalen človek, sem si zaželel spiti kakšno močno pijačo z ledom ali znancem, ki bi ga zagotovo srečal nekje v centru. Takrat se je začelo.
Nisem imel ničesar. Hodil sem od lokala do lokala, iskal družbo, ki bi mi pomagala narediti večer lepši, vendar nikjer ni bilo nikogar. Nikjer. Vse je bilo prazno. Ulice, lokali, stanovanja, vsi so bili zaradi vpliva nekega meni neznanega dejavnika prazni. Nikjer žive duše. Ljudje so izginili. Nisem vedel kam. Tako sem hodil sem in tja v upanju da nekje nekdo še živi, obstaja. Slšal sem piš vetra, troblje zaletenih avtomobilov, iz katerih je so izginili vsi, mobilne telefone…. Slišal sem vse, a hkrati nič. Nič ni obstajalo.
Naenkrat so ulice postajale vedno temnejše, svetloba je počasi zapuščala ta svet, ki je bil zdaj že tako grdo prazen. Postajalo je temno. Nisem videl nič več, razen male bele pike nekje v daljavi. Kolikor sem se uspel zazreti po tisti neprijetni črnini, je bila tista pika edini vir svetlobe. Vendar nisem hodil proti njej. Obrnil sm se stran in odtaval v temo.
Nadaljevanje
Ni minilo dolgo, že sem se rahlo omotičen in popolnoma izmučen zbudil v svoji postelji. Spet tiste sanje. Vsak večer eno in isto. A mi kdo hoče nekaj povedati? Na tak način? Nisem niti hotel poslušati.
Bil je lep dan. Sicer tak, kot vsi ostali, ampak čutil sem, da je nekaj drugega v zraku. Mogoče sem bil pa le srečen, da moje sanje niso resnične, in da je tam zunaj še svetloba. Vrvež na cestah v ponedeljkovem jutru. Besede mimoidočih so se prepletavale med sabo in se počasi tlačile skozi odprto okno moje spalnice. Čas je, da vstanem. Tako živahno je šele pozno dopoldne. Sonce je že visoko na nebu.
Vsakodnevna rutina pred mano. Vstanem, ne pospravim postelje, oblečem že dolgo neoprane hlače, ki po nekem čudnem naklučju še zmeraj zgledajo čiste. Odpravim se proti kuhiji, odprem hladilnik, vzamem ven liter mleka, nekaj paštete… Zaprem hladilnik, odprem omaro kjer je kruh, položim ga na mizo. Jém. Pojém, umivam si zobe. Počasi zapuščam stanovanje. Z drugačnim namenom kot vsak drug dan. Danes ne grem po rutini. Zato je ta dan poseben.
Ni še konec.
Spet hodim po cesti. Le da je sedaj dan. In da povsod so ljudje. In ni tokrat nič gnilega v deželi kranjski. Navaden dan, ki naj bi danes imel pridih “posebnega”. Spet sem se izmuznil šihtu z tistim tipinčnim:”žena je morala na ultrazvok”. Žena ni noseča. Niti je še nimam. Je pa dober izgovor. Tako sem se spet sprehajal po Ljubljani, od lokala do lokala. Tokrat je celo obstajalo nekaj ljudi, ki so bili pripravljeni podariti nekaj minut svojega časa druženju z mano. Pa tisti dan nisem bil zanimiv. Enkrat za spremembo.
Nekako verjamem v usodo. Kar je namenjeno da se zgodi, naj se zgodi. Če mi je bilo namenjeno tisti celi dan hoditi po kofetkih in krasti dragocen čas dobrim prijateljem, je bilo tako pač namenjeno. Nisem se predajal usodi. Vedel sem, kaj se bo zgodilo. Na to sem se požvižgal. Če naj bi tako bilo, pa naj bo.
Tiste kavice so se proti lepem poletnem večeru spremenile v pivo. In še eno. In potem še eno. Spet sem si lagal. “Grem na en pir.” “Sam še to spijem pa grem….” Sicer si pa tako laže velika večina ljudi, ki jih poznam.Pa jim je vseeno če si lažejo. Včasih je lepo razvleči tisto eno pivo v večurno druženje… Da ti misliti. Prebudi tisti del možgan, ki v treznem stanju počivajo. Dejansko lahko ugotoviš smisel življenja. Samo bi alkotest v tistem trenutku pokazal nekaj promilov preveč in bi bil po zakonu verjetno že klinično mrtev. Nikoli ne veš.
Tisti lep dan, kasneje večer, se je spet prelevil v eno in isto sranje, ki ga prebavljam že več al manj vse življenje. Nič ni bilo drugače. Prišel sem domov. Zaspal. Sanjal. Kaj le…
Nič jasno
Vedar so imele sanje za razliko od dneva, ki naj bi danes bil drugačen, dejasnko neko drugačno strukturo, nek drugačen razplet dogodkov.
Spet prazne ulice, zaleteni avtomobili, nikjer žive duše. Vendar je vse postajalo svetlo. Vedno svetleje. Veliko bele svetlobe. povsod. Razen črne pike v daljavi. Nateg. Šel sem v belino.
Zbudil sem se zgodaj zjutraj. Še pred zoro. Vsake toliko se je mimo pripeljal avto. Nobenega človeškega glasu. Prezgodaj da bi kdo bil zunaj. Pa čeprav je bil zunaj res svež zrak. Dobil sem nek čuden občutek. Da so vse skupaj le sanje. Spet drugačne. Tokrat popolnoma drugačne. Nič se ni povezovalo s prejšnjimi. Čudno. Nekdo mi hoče nekaj povedati. Pa ne vem kdo. Ne vem zakaj, ne vem kaj. Ne vem niti če je pomembno. Morda je. Požvižgam se in zaspim nazaj. Sanje v sanjah. Ali pa ne. Vseeno se je zdelo dokaj resnično. Nisem več vedal kaj je in kaj ni.
Popolnoma zmedeno. Tako kot vi v tem trenutki. Vi, ki to berete, da ne bo pomote. Vprašanje če berete, ker niti ne vem a je bilo res, ali le sanje, da sem to objavil. Morda pa so sanje resničnost in resničnost sanje. Črno belo in belo črno. Jing jang in jang jing. Obrat v energiji. A je jug še zmeraj tam kjer je bil? Si je kdo naredil zapiske? Vse je čudno. Ni več tako kot je bilo. Vem, pa čeprav ne morem dokazati. Tako kot še mnogo drugih stvari v mojem bednem življenju. Saj veste: “Tako to je, in zmeraj bo.”
