Več vzameš, več imaš!

Podobnost je očitna.

Danes, ko sem se po gužvi vozil od Mengša proti Ljubljani, mi je dalo misliti. Ko sem pred dnem ali dvema gledal 2. del 3tje sezone Prison Breaka, se mi je posvetilo, da je Wentworth Miller (a.k.a. Michael Scofield - kar verjetno vsi veste in mi niti ne bi bilo potrbno napisati) pravzaprav novi MacGyver.

Skozi vse sezone namreč tip uporablja razne “blesave” pripomočke, da se reši iz določenih situacij. Prav tako kot Jacku O’Neilu tudi Michaelu vse uspe iz prve… Čeprav njega za razliko od MacGyverja jeb*jo neke višje sile, ki mu uničijo plan, pa čeprav je kontrapcija uspela.

Žal se ne spomnim vseh pizdarij, ki jih je Šelvreden ušpičil, ampak če si pogledate del ali dva, boste opazili podobnost.

Če slučajno večina teh podobnosti ne opazi, sem pa verjetno zblojen še od včerajšnje solo aerobike in nič od zgoraj naštetega ni res, ampak je samo plod moje domišljije.

2 komentarja

Zgodba gre pa nekako takole:

Nekoč je živel tip, ki je bil slep od rojstva. Valjda se je navadu na svoje “temno” življenje, dokler ni nekoč v časopisu prebral (časopis je bil napisan v breilejevi (a se tko napiše?) pisavi ali mu ga je pa nekdo prebral, niti ni važno), da so se zdravniki naučili, kako njegov tip slepote pozdraviti. In se tip pač odloči, da bo šel sprobat, saj tako ali tako ni mel česa izgubiti.

Ker je bil slep, je seveda odšel z vlakom. Vlak ga je od doma do kraja, kjer je bila bolnišnica pripeljal v nekaj urah.

Tip pride v bolnišnico, se naroči, preden so ga operirali, so ga še nekaj časa pustili na opazovanju.

Operacija je seveda uspela sto procentno, tip je videl vse. nekaj ur po operaciji so ga še zadržali, da so videli da je z njim vse vredu in da se je navadil malo gledati.

Ta tip je potem odšel domov, prav tako z vlakom.

TODA!

Po nekaj vožnje, ga je sprevodnik našel v svojem kupeju mrtvega (ni važno a se je ustrelil, a se je obesil), važno je da vemo da je naredil samomor.

In vprašanje je: Zakaj?

14 komentarjev

Ta besedila so nastala pred približno enim letom, ko še nisem vedel, kaj naj v življenju počnem.

Začetek

Vse se je začelo nekega petkovega popoldneva. No ja… Ne vem če bi tistemu takrat lahko rekel popoldnan… Bila je zima in tema se je že spuščala nad tisto relativno majhno mesto, v katerem živim, Ljubljano. Kot vsak normalen človek, sem si zaželel spiti kakšno močno pijačo z ledom ali znancem, ki bi ga zagotovo srečal nekje v centru. Takrat se je začelo.

    Nisem imel ničesar. Hodil sem od lokala do lokala, iskal družbo, ki bi mi pomagala narediti večer lepši, vendar nikjer ni bilo nikogar. Nikjer. Vse je bilo prazno. Ulice, lokali, stanovanja, vsi so bili zaradi vpliva nekega meni neznanega dejavnika prazni. Nikjer žive duše. Ljudje so izginili. Nisem vedel kam. Tako sem hodil sem in tja v upanju da nekje nekdo še živi, obstaja. Slšal sem piš vetra, troblje zaletenih avtomobilov, iz katerih je so izginili vsi, mobilne telefone…. Slišal sem vse, a hkrati nič. Nič ni obstajalo.

    Naenkrat so ulice postajale vedno temnejše, svetloba je počasi zapuščala ta svet, ki je bil zdaj že tako grdo prazen. Postajalo je temno. Nisem videl nič več, razen male bele pike nekje v daljavi. Kolikor sem se uspel zazreti po tisti neprijetni črnini, je bila tista pika edini vir svetlobe. Vendar nisem hodil proti njej. Obrnil sm se stran in odtaval v temo.

Nadaljevanje

Ni minilo dolgo, že sem se rahlo omotičen in popolnoma izmučen zbudil v svoji postelji. Spet tiste sanje. Vsak večer eno in isto. A mi kdo hoče nekaj povedati? Na tak način? Nisem niti hotel poslušati.

    Bil je lep dan. Sicer tak, kot vsi ostali, ampak čutil sem, da je nekaj drugega v zraku. Mogoče sem bil pa le srečen, da moje sanje niso resnične, in da je tam zunaj še svetloba. Vrvež na cestah v ponedeljkovem jutru. Besede mimoidočih so se prepletavale med sabo in se počasi tlačile skozi odprto okno moje spalnice. Čas je, da vstanem. Tako živahno je šele pozno dopoldne. Sonce je že visoko na nebu.

    Vsakodnevna rutina pred mano. Vstanem, ne pospravim postelje, oblečem že dolgo neoprane hlače, ki po nekem čudnem naklučju še zmeraj zgledajo čiste. Odpravim se proti kuhiji, odprem hladilnik, vzamem ven liter mleka, nekaj paštete… Zaprem hladilnik, odprem omaro kjer je kruh, položim ga na mizo. Jém. Pojém, umivam si zobe. Počasi zapuščam stanovanje. Z drugačnim namenom kot vsak drug dan. Danes ne grem po rutini. Zato je ta dan poseben.

Ni še konec.

Spet hodim po cesti. Le da je sedaj dan. In da povsod so ljudje. In ni tokrat nič gnilega v deželi kranjski. Navaden dan, ki naj bi danes imel pridih “posebnega”. Spet sem se izmuznil šihtu z tistim tipinčnim:”žena je morala na ultrazvok”. Žena ni noseča. Niti je še nimam. Je pa dober izgovor. Tako sem se spet sprehajal po Ljubljani, od lokala do lokala. Tokrat je celo obstajalo nekaj ljudi, ki so bili pripravljeni podariti nekaj minut svojega časa druženju z mano. Pa tisti dan nisem bil zanimiv. Enkrat za spremembo.

    Nekako verjamem v usodo. Kar je namenjeno da se zgodi, naj se zgodi. Če mi je bilo namenjeno tisti celi dan hoditi po kofetkih in krasti dragocen čas dobrim prijateljem, je bilo tako pač namenjeno. Nisem se predajal usodi. Vedel sem, kaj se bo zgodilo. Na to sem se požvižgal. Če naj bi tako bilo, pa naj bo.

    Tiste kavice so se proti lepem poletnem večeru spremenile v pivo. In še eno. In potem še eno. Spet sem si lagal. “Grem na en pir.” “Sam še to spijem pa grem….” Sicer si pa tako laže velika večina ljudi, ki jih poznam.Pa jim je vseeno če si lažejo. Včasih je lepo razvleči tisto eno pivo v večurno druženje… Da ti misliti. Prebudi tisti del možgan, ki v treznem stanju počivajo. Dejansko lahko ugotoviš smisel življenja. Samo bi alkotest v tistem trenutku pokazal nekaj promilov preveč in bi bil po zakonu verjetno že klinično mrtev. Nikoli ne veš.
    Tisti lep dan, kasneje večer, se je spet prelevil v eno in isto sranje, ki ga prebavljam že več al manj vse življenje. Nič ni bilo drugače. Prišel sem domov. Zaspal. Sanjal. Kaj le…

Nič jasno

Vedar so imele sanje za razliko od dneva, ki naj bi danes bil drugačen, dejasnko neko drugačno strukturo, nek drugačen razplet dogodkov.

    Spet prazne ulice, zaleteni avtomobili, nikjer žive duše. Vendar je vse postajalo svetlo. Vedno svetleje. Veliko bele svetlobe. povsod. Razen črne pike v daljavi. Nateg. Šel sem v belino.

    Zbudil sem se zgodaj zjutraj. Še pred zoro. Vsake toliko se je mimo pripeljal avto. Nobenega človeškega glasu. Prezgodaj da bi kdo bil zunaj. Pa čeprav je bil zunaj res svež zrak. Dobil sem nek čuden občutek. Da so vse skupaj le sanje. Spet drugačne. Tokrat popolnoma drugačne. Nič se ni povezovalo s prejšnjimi. Čudno. Nekdo mi hoče nekaj povedati. Pa ne vem kdo. Ne vem zakaj, ne vem kaj. Ne vem niti če je pomembno. Morda je. Požvižgam se in zaspim nazaj. Sanje v sanjah. Ali pa ne. Vseeno se je zdelo dokaj resnično. Nisem več vedal kaj je in kaj ni.

Popolnoma zmedeno. Tako kot vi v tem trenutki. Vi, ki to berete, da ne bo pomote. Vprašanje če berete, ker niti ne vem a je bilo res, ali le sanje, da sem to objavil. Morda pa so sanje resničnost in resničnost sanje. Črno belo in belo črno. Jing jang in jang jing. Obrat v energiji. A je jug še zmeraj tam kjer je bil? Si je kdo naredil zapiske? Vse je čudno. Ni več tako kot je bilo. Vem, pa čeprav ne morem dokazati. Tako kot še mnogo drugih stvari v mojem bednem življenju. Saj veste: “Tako to je, in zmeraj bo.”

Brez komentarjev

Je ful kul.

Za tiste, ki ne veste: delam v podjetju, ki se ukvarja s prodajo avtomobilov. Sam sem sicer zadolžen za opremljanje, pranje, monitranje avtoradiev v ter prestavljanje kombiniranih vozil po dvorišču. Vendar kot pravi Karma: “Dobre stvari delaj in dobro se ti bo povrnilo (žal obstaja tudi “slabo - slabo” verzija, ampak o tem kdaj drugič)”, sem tudi sam na vsake kvatre vtaknil nos tja, kamor mi ne bi bilo treba, pa je vseeno bilo zaželjeno in tako prišel do nekaj vez in poznanstev na svoji firmi. Po domače bi temu rekli lezenje v rit.

Tako sem tu pa tam malo pomagal, dokler me ni nek zaposlen, ki je na lestvici “Jaz imam večjo plačo kot ti” nekje 7 stopničk pred mano, opazil, videl da imam čas in porabil za koristno delo. To je bilo to.

Odpeljala sva se do neke stranke, ki je imela “rahlo opraskan” avto, češ da bom jaz odpeljal ta avto na servis. Bil sem prepričan, da je to tisti ML 320, ki proti moji ljubezni nima za burek. Ampak ne. Takrat so se mi uresničile sanje. Stal je tam, mirujoč, srebrno je odseval popačeno sliko nadstreška nad njim. CL 500.

Najprej sem se seveda bal tega avtomobila. Vsi vemo, da za povprečnega študenta 384 konjev in cca. 160 tisoč ojrov ni ravno “majhen zalogaj”. Ampak ko sem bil enkrat not…. Bilo je lepše kot vse do tedaj.

Oblika, linije, dodatna oprema,…. Adijo pamet. Elektronsko nastavljivih sedežev, night visiona (ki med drugim omogoča 120 metrov pogleda v megli), radarja (avto pač bremza, če se na tvoji poti pojavi ovira), kamere za vzvratno vožnjo (na enkrančku so se narisale tudi krivulje, po katerih je avto peljal (odvisno od vrtenja volana)) pomoje sploh ni potrebno omeniti. Najboljše pri vsem tem je bila zadeva (ki ne vem kako se ji reče…), ki je ob obratu volana v desno z zrakom napolnila levi bok sedeža, da te je v vsakem ovinku obdržalo popolnoma pri miru. Kako so me določeni ljudje gledali med vožnjo po tisth parih ljubljanskih ulicah…. Občutek je bil orgazmičen.

Če/Ko bom nekoč imel denar, mi ljubezen ne uide… Do takrat pa ostaja moj Renault 19, ki pa pomoje še zmeraj premaga večino avtomobilov v dirki čez ležeče policaje.

V končni fazi: tudi to je nekaj.

1 komentar

Kakšen le? Tisti ki zaznamuje začetek tedna, in hrati pove, da je do vikenda še 5 dni. Hvala bogu se je začelo že pred 6imi urami in pol. To pomeni da bom moral zdržati le še 2 uri. Sicer pa nič novega. Po dolgem času (čas je v tem primeru relativen) sem se spet spravil poiskati geslo za ta blog in se odločil nekaj objaviti.

In kaj je novega? Popolnoma nič. Razen da sem si nabavil nov kalkulator in kar konkretno mečem čas (ki je marsikdaj zlata vreden) čez okno, ko obračam tiste tipične prvoosebne streljačine, ki ti kdaj pa kdaj poženejo tudi adrenalin po žilah. Čeprav se to redko zgodi. Potem je staro tudi to, da še zmeraj vztrajam na istem delovnem mestu (to je že rekord med mojimi rekordi), da tako kot lani tudi letos nisem bil na dopustu in da nisem spoznal nikogar novega in zabavnega. Razen mayozi, ki je še ne poznam tako dobro, da bi lahko rekel da jo dobro poznam.

Ponedeljek… Eh bomo že

Brez komentarjev

Tole sem zadnjič odkril na internetu, pa mi je po krvi šinil spomin na stare čase. Sicer ne vem, če spomin lahko šine po krvi, ampak se kakšne pametnejše fraze v tem trenutku ne morem spomniti.

2 komentarja